ŽIVLJENJSKA NUTELLA.

» Špela, življenje ni viki krema – je nutella!!«
To je stavek, katerega mi je nekoč rekel moj reprezentančni trener. Kot kup nesreče sem pri svojih 15-ih stala pred njim in si z veliko vnemo brisala solze. Pa ne katere koli solze, ampak solze jeze in razočaranja.

Šport je boj, to je dejstvo. Ni vse v številu zadetkov ali lepih, najboljših supergah. Ozadje je včasih boleče, a kljub vsemu tako vznemirljivo.

Pri svojih 23-ih sem doživela že marsikaj. Razočaranj, poškodb, ljubosumnosti, preprek, veselja… Dobrih 10 let sem vsak dan preživela v dvorani. Vsakič sem si skrbno zavezala superge, oblekla športno opremo in igrala šport, pri katerem mi je vedno, vsakič znova in znova, igralo srce. Tiste dve uri mi je srce delalo hitreje, vsakodnevne tegobe so v hipu postale drugotnega pomena, sama pa sem bila drug, boljši človek. Nikoli nisem treninga jemala kot obvezo, ampak vedno kot veselje, srečo.

Mali Muri, sporočiti ti želim, da vztrajaj pri vsaki stvari za katero se odločiš.  Pa naj gre to zgolj za barvanje pobarvanke ali zlaganje lego kock. Nič drugega ni pomembno, vse dokler se pri tem počutiš dobro in ti je v veselje. Nikoli se ne predaj. A vendar, ko ti nekaj postane v breme, odnehaj – ni vredno tvojega časa. Najdi nekaj drugega, boljšega. Raziskuj! Verjamem, da ti bo uspelo.

---

Neskončno lepi rokometni spomini!

Priznam, da sem od tiste 15-letnice res nekoliko zrasla. Nikoli ne zaidem več na rokometno tekmo. A še vedno počnem stvari, katere me polnijo z energijo.
Raziskujem in odkrivam. Se učim in se naučim. Obupam in spet začnem.
Če dobro razmislim, imam raje nutello, kot viki kremo. Tako na kruhu, kot v vsakodnevu. Kaj pa ti?

Zapomni si:
če ti v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.

Dovoli si poskušati,
Špela